Rob skriva številne kraške doline in vrhove. V preteklosti so vse te površine kosili, na tistih, ki so bliže vasem, pa so pasli živino. Domačini jih imenujemo »gure«. 

Marsikdo se še spominja košnje na njih. Kosilo in spravljalo se je po ves teden in še dlje. Zato so postavili zasilne stanove ali šotore, kjer so prenočevali. Kosci so kosili bolj ravne površine, ženske pa so s srpi obkosile skorajda vsak kamen, da se travniki niso zaraščali. Seno iz »gur« je veljalo za najboljšo krmo in je zato imelo večjo tržno vrednost. Vsekakor je tudi zelo lepo dišalo. 

Spominjam se, da ga otroci med spravljanjem nismo ravno najraje tlačili (peštali), saj je bilo v njem pogosto veliko gladeža, ki zna prav neprijetno bosti v noge. Dobri gospodarji so tako poskrbeli, da so otroci pobirali trnje takoj po košnji, saj gladeža tudi živina ni marala.Ob košnji na gurah so gospodinje vstajale zarana, tako da so doma skuhale kosilo in ga v košarah na glavi prinesle lačnim koscem in grabljicam tudi dve uri hoda daleč. Najprej so jim postregle z malico ali, kot so nekoč rekli, malo južno. Vozove s senom so nakladali previdno in »na veliko«, saj je bila pot domov dolga in zahtevna. Z nepravilno naloženega voza je pogosto padalo seno. Vedno so ga dodatno zavarovali tako, da so nanj položili kol, imenovan »žrd«. Vpet je bil z doma izdelanim škripčevjem in »rojtljem« – upogibljivo palico, zataknjeno za vrvi. Na strmih poteh so si pomagali s posebnim kosom orodja, imenovanim »cokla«, ki so ga pritrdili nad kolo. Pregrete zavore na vinto so hladili z vodo. Toda vse to so le lepi spomini.

Danes kosijo le še dve od teh dolin, in sicer Sela in Vrbiško ravan oziroma dol, pa še tukaj košnjo opuščajo.