Obljuba dela dolg - posebno, če jo daš sam sebi. Edo je bil voljan zgodaj vstati, torej gremo ponovno na Snežnik.
Velikokrat sem bil na vrhu, vendar načrtno raziskovanje ni nikoli prišlo v poštev. Zdaj pa sem čvrsto odločen, da bom poizkusil biti na vrhu vsakih štirinajst dni. Flora na Snežniku se namreč v tem času popolnoma zamenja. To skoraj meji na čudež. Še malo nazaj smo lazili na vrh po razmočenem snegu zdaj pa ta naš vrh menja obleke kot dekleta na modni pisti. Zadnjič je bil še modro bel, tokrat pa nas je pričakal v rumeno-beli barvi kot modni dodatek pa si je na vrh dodal kopreno ledenih oblakov.
Ko so vremenoslovci zvečer napovedali lepo vreme sem si rekel: "Krasno, malo manj šare na hrbtu." Vendar so mi izkušnje rekle, naj vzamem še vetrovko in toplo majico. Izkazalo se je, da sem imel prav. Tik pod vrhom so se v strmine ujele ledeno mrzle megle in topla obleka je še kako prav prišla. Spomnil sem se na sošolca Zorana, s katerim sva pred dvajsetimi leti, avgusta, prisopihala na vrh, mokra od potu. Ko sva se čez eno uro spuščala v dolino, pa je bil junak v kratkih hlačah ves pomodrel od nenadne ohladitve. Mislil, da si je zapomnil "krtino".
Na vrhu sva imela občutek, da je pozna jesen. Če ne bi bilo preprog cvetja, bi to skoraj držalo. Samo petdeset metrov nižje so se oblaki nehali, vlekel je le rahel jugo. Tako sva se v sončnem vremenu zadovoljno spustila do brezna, kjer naju je čakal avto. Upam, da bo naslednje poročilo z vrha sledilo v začrtanem času. Prihaja namreč čas zlatih jabolk, planik, murk in morda bom še enkrat v objektiv ujel gada ali pa celo gamsa. Snežnik je vedno poln presenečenj, le oči je treba odpreti.
all rights reserved
Obljuba dela dolg - posebno, če jo daš sam sebi. Edo je bil voljan zgodaj vstati, torej gremo ponovno na Snežnik.
Velikokrat sem bil na vrhu, vendar načrtno raziskovanje ni nikoli prišlo v poštev. Zdaj pa sem čvrsto odločen, da bom poizkusil biti na vrhu vsakih štirinajst dni. Flora na Snežniku se namreč v tem času popolnoma zamenja. To skoraj meji na čudež. Še malo nazaj smo lazili na vrh po razmočenem snegu zdaj pa ta naš vrh menja obleke kot dekleta na modni pisti. Zadnjič je bil še modro bel, tokrat pa nas je pričakal v rumeno-beli barvi kot modni dodatek pa si je na vrh dodal kopreno ledenih oblakov.
Ko so vremenoslovci zvečer napovedali lepo vreme sem si rekel: "Krasno, malo manj šare na hrbtu." Vendar so mi izkušnje rekle, naj vzamem še vetrovko in toplo majico. Izkazalo se je, da sem imel prav. Tik pod vrhom so se v strmine ujele ledeno mrzle megle in topla obleka je še kako prav prišla. Spomnil sem se na sošolca Zorana, s katerim sva pred dvajsetimi leti, avgusta, prisopihala na vrh, mokra od potu. Ko sva se čez eno uro spuščala v dolino, pa je bil junak v kratkih hlačah ves pomodrel od nenadne ohladitve. Mislil, da si je zapomnil "krtino".
Na vrhu sva imela občutek, da je pozna jesen. Če ne bi bilo preprog cvetja, bi to skoraj držalo. Samo petdeset metrov nižje so se oblaki nehali, vlekel je le rahel jugo. Tako sva se v sončnem vremenu zadovoljno spustila do brezna, kjer naju je čakal avto. Upam, da bo naslednje poročilo z vrha sledilo v začrtanem času. Prihaja namreč čas zlatih jabolk, planik, murk in morda bom še enkrat v objektiv ujel gada ali pa celo gamsa. Snežnik je vedno poln presenečenj, le oči je treba odpreti.
