|
|
|
|
|
|
 Kako nasloviti te strani? To je največje vprašanje. Naj bo Od Stanišča do Snežnika, morda Pragozd pod Snežnikom ali kar Ždroclje … Nič ne ustreza. Zato jih poimenujmo V srcu naših gozdov. Kdor prideska do tu, naj prebere besedilo, ker fotografije povedo premalo. Pojdimo torej v srce naših gozdov. Že nekaj časa smo se pripravljali na prečenje tega terena. A nikjer nismo mogli dobiti uporabnih informacij. Gozdarji tu ne sekajo, lovci ne hodijo sem, stez, vlak, kaj šele poti, ni. To nas je še bolj spodbudilo. Kot ponavadi sta Frane in Mare "skenirala" teren teden dni prej, kar pomeni, da sta si ogledala del poti. Tudi od njiju nismo zvedeli veliko. Zdaj, ko sem območje videl, vem, da mu še najbolj ustreza Franetov opis. Rekel je: "Rihard, ko boš notri, se boš počutil zelo majhnega." Pa pojdimo od začetka. Odločili smo se, da bomo prečili teren od Stanišča proti Snežniku. Gledano z vrha Snežnika, je to smer JV. Smešno je, da so od vrha Snežnika do Stanišč le kratki štiri kilometri zračne razdalje. Vendar je to eden najmanj znanih, najbolj divjih in prvinskih gozdov, kar jih poznam. Hodili smo slabih osem ur, čeprav nismo šli na vrh Snežnika. Na Stanišču smo razgrnili karto, vzeli v roke kompas in določili smer. Kakšna je orientacija na tem območju, smo ugotovili že po petsto metrih hoje, ko smo se skoraj sprli, ali so skale pred nami Cifre, Medvedja glava ali morda kaj tretjega. Skratka, vrnili smo se, spravili kompas in karto ter se zanašali na občutek in zdravo pamet. Prvi kilometer je pot kot vsaka druga pod Snežnikom, prečiš nekaj gozdarskih vlak, ki te bolj zavajajo kakor ne, vidiš nekaj veličastnih globeli, smrek, bukev in veliko sledi divjih živali. Potem pa, ne da bi opazili kdaj, zmanjka kakršnih koli sledi človeške dejavnosti.
Marko pleza na drevje, da bi videl Snežnik, ki nam je edina orientacija. Ugotovimo, da smo zašli močno desno, vendar nas to ne skrbi preveč. Bežno pomislim: Kaj bi, če bi bil Snežnik v megli? Dneve bi lahko tavali v krogu. Zdaj to ni pomembno. Počutim se izredno sproščeno in uživam ob vsakem koraku. Enkratno. Na uro smo že pozabili, tako da ne vem, koliko časa smo potrebovali do Ždrocelj. Spet sem pri tem, kako opisati kraj Ždroclje. Vsekakor so to udornine nekdanje jame. Kako pa je to videti - človek težko najde besede. |
|
|
|
copyright © 2000-2002, |
Ni več vlak, panjev posekanega drevja, celo barvnih črt na
drevju (gozdnih mej) ne. Gozd postane temnejši in po tleh so le stara
odmrla debla, polna lesnih gob. Podrastja ni, je pa veliko skal in drevje
raste v najbolj čudnih oblikah. Zavemo se, da smo tukaj tujek, in smo
tišji kot običajno. Korak zastaja ob lužah sredi gozda, ker so sledi
jelenov tako velike, da komaj verjameš očem. Gobe na mrtvih bukvah pa
takšnih dimenzij in oblik, da bi vsaka posebej zaslužila strokovno raziskavo.
Redki goli prostori na vrhovih razkrivajo čudovite poglede na morje
gozdov pod nami in gostijo čudovito obarvano cvetje. Vsaka skrb, kam
lezemo, izgine. Vsaj pri meni. Gozd me je popolnoma prevzel. To je čudno,
saj sem že v mnogo bolj domačih gozdovih ponavadi pozoren na smer. Tukaj
sem se stopil z divjino in sem nemi občudovalec njenih lepot. Vseeno
moramo približno vedeti, kje smo. Gozd je tako gost, da niti z vrhov
hribov ni videti okolice. 
