Najprej prideš iz gozda na skale, ki še najbolj spominjajo na ogromne, z ostrino proti nebu obrnjene nože, ki parajo še kako močne gojzarje. Med njimi, kot v posmeh ostrini, cvetijo najlepše planike, kar sem jih videl. Vtis dopolnijo neverjetno goste in lepe smreke, ki rastejo na samem robu. Za njim pa - predstavljate si, da se nogometno igrišče pogrezne dobrih 100 m v globino in za njim ostane le gladka previsna stena. 

Da bi bilo vse skupaj še bolj divje, je v kotih še nekaj 100-metrskih brezen, v katerih je večni sneg. Tudi to divjost krasi brezštevilno cvetje, ki raste iz vsake, še tako majhne, razpoke. Stene krasijo tudi nekakšni balkoni, ki omogočajo rast posameznim smrekam. Pogled, ki jemlje dih. 

Na tej višini se zdi, da je dno ravno, ko pa so se nekateri spustili v eno izmed brezen, smo spoznali, da gre za strmino, na kateri so veliki kamni, ki se pod koraki krušijo in letijo na golo dno. Z roba so bili prijatelji videti kot mravljice. Presenečenj ni konec. Ko se z druge strani spustimo po skalni polici do polovice brezna, zazijata s strani v steni dve okni. Skozi spodnje pridemo kot skozi vrata v samo dno ozkega brezna, ki je na debelo prekrito s snegom. Tu je tako malo svetlobe, da po mokrih stenah uspevajo le sivozelene alge. Stene okrog so kot delo abstraktnega kiparja. Prijatelji daleč zgoraj se čudijo, kako smo prišli pod njih, ko smo vendar krenili na drugo stran. Večina brezen, ki jih je kar nekaj, je brez plezalne opreme nedostopnih. Stene so povsod previsne, spustiš se lahko le v prej opisano in manjši del drugega, kjer pa spust do samega dna zapira mogočna stena, ki omogoča le pogled nanj skozi ozko špranjo. Zato pa ima ob robu vsaj 100 m globoko brezno. Teren je povsod spolzek in nevaren, poln lukenj z ostrimi kamni in globokih brezen, ki jih opaziš šele, ko skoraj padeš vanje. 

nazaj            naprej

Vsa potepanja Riharda Baše in kompanije

copyright © 2000,vse pravice pridržane