KRATKA PREDSTAVITEV KRAJA
Področje današnje Ilirske Bistrice je bilo poseljeno že v antičnem času, kot nam kažejo ostanki številnih gradišč, prebivališč ilirskega plemena Japodov prvotnih prebivalcev teh krajev, na vzpetinah nad mestom. Dosedanja raziskovanja in izkopavanja kažejo da so tedanja ljudstva pomenila močno oviro rimskih legijam, ki so širila imperij proti vzhodu. Še posebej izstopa po pomembnosti prostor med Gradiščem nad Ilirsko Bistrico ter gradiščema na Sv. Ahacu in Dolnjem Zemonu. Pohod rimskega vojskovodje Oktavijana, kasnejšega rimskega cesarja in zmaga njegove silne vojske pod Mons Albium - Belo goro, današnjim Snežnikom, kot jo omenja kronist Appian, v letu 33 pred našim štetjem, je pomenilo rimsko nadvlado v teh krajih za naslednjih pet sto let.S pojemajočo močjo rimskega cesarstva so te kraje prehajala številna ljudstva od Histrov, Karnov, Keltov, Katalov, idr. Tudi dvoje zapornih rimskih zidov - limesov, ki sta potekala vzhodno od Ilirske Bistrice, med Trsatom ob Kvarnerskem zalivu in Ziljsko dolino na Koroškem,
jih nista mogla zadržati. Na prelomu šestega stoletja te kraje poselijo Sloveni, slovansko ljudstvo, ki je poiskalo svoj življenski prostor tu v najbolj severozahodnem predelu selitvenega prostora in ga naseljuje še danes. Današnja Ilirska Bistrica je sestavljena iz dveh nekoč ločenih naselij: Ilirske Bistrice in Trnovega. Vsekakor je živahna rečica Bistrica pogojevala naselitev, dala ime tudi kraju in odločujoče vplivala na njegovo gospodarsko dejavnost. Silne vode, ki jih hrani kraško podzemlje Snežnika, tu na južnem obrobju planote, pritečejo iz številnih izvirih na dan: poleg Bistrice še Sušec, Kovačevec, Kozlek, Jasenska pila idr. Nad starim delu naselja se na strmi skali nad rečico Bistrico dvigajo ruševine nekoč močno utrjenega gradu Aloha Bistriškega. Na mestu gradu pa je verjetno stala tudi rimska utrdba. Nepresušna rečica Bistrica je s svojim močnim tokom v 17. stol. vrtela kar 45 vodnih koles za številne mline in žage (pile), ki so noč in dan žagale les iz bogatih snežniških gozdov. Deske in znane tanke deščice tavolete so bistriški pilarji vozili v Trst in Reko in jih izvažali celo na Sicilijo in Malto. Mnoge žage in mlini so delovali še po drugi svetovni vojni. Pilarstvo v Bistrici je z razvojem preraslo v obsežno lesno industrijo današnjih dni.Bistrica je prvič pisno omenjena leta 1300 v listini oglejskega patriarha, kot Villa Wistris. Sosednje Trnovo s farno cerkvijo sv. Petra je po pisni omembi iz leta 1264 še starejše naselje in je vedno imelo bolj kmečki značaj. Trnovska fara sv. Petra je ena redkih prafar na tem prostoru in sodi celo v leto 1150.
APomemben prometni položaj obeh naselij, tako na prehodu iz Kvarnerja proti Ljubljani in dalje v notranjost, proti Istri in Trstu pa tudi s prehodom snežniških gozdov proti Cerknici je krajema dal poseben pečat pomembnosti. Redna pošta v Bistrici je začela delovati že v letu 1809, pomembne poštne poti skozi Bistrico pa se omenjajo celo v srednjem
veku.
Največji vzpon sta Bistrica in Trnovo doživela v drugi polovici 19. stoletja in na prelomu v 20. stoletje. Bistrica postane sedež okrajnega sodišča in davkarije, leta 1814 odprejo v Trnovem ljudsko šolo, v Bistrici ustanovijo Narodno čitalnico leta 1864. Prvo telovadno društvo ILIRSKI SOKOL ustanovijo že v letu 1866, leta 1871 razvijejo tudi že prvi društveni prapor. V tem letu se županstvo v Bistrici odloči za krajevni grb z liburnijsko galejo, zlatorumeno ladjico na modrem ščitu, ki spremlja kraj do današnjih dni.
V Letu 1873 steče skozi Bistrico na Reko krak Južne železnice, ki odpre nove prometne tokove. Leta 1874 odprejo člani primorske sekcije Nemško-avstrijskega planinskega društva prvo planinsko postojanko pod Snežnikom. Prvo gasilsko društvo v Bistrici ustanovijo že leta 1886. V letu 1888 začne v Trnovem delovati samostan ubogih šolskih sester Notre Dame, ki za šest desetletij prevzame pomembno vzgojno delo še posebej med žensko mladino. V tem času Bistrica dobi sedanjo obliko imena Ilirska Bistrica (v nemški obliki Illyrisch Feistritz). S svečano listino avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. z dne, 15. januarja 1911 pa Ilirska Bistrica postane trg in s tem dobi nove trške pravice. Prvo desetletje dvajsetega stoletja je značilno za živahno društveno dejavnost, v Trnovem ustanovijo Izobraževalno društvo s Telovadnim odsekom OREL, prosvetno društvo, čitalnico, v letu 1904 obnovijo sokolsko društvo, leta 1907 ustanovijo Ilirskobistriško podružnico Slovenskega planinskega društva v Ljubljani, odkupijo staro gozdarsko kočo v Črnem dolu in v letu 1914 svečano odprejo prvo slovensko planinsko postojanko pod Snežnikom, kot Vilharjevo kočo v Črnem dolu.Za gospodarsko življenje Trnovega je pomembno odprtje Zadružne mlekarne v letu 1896, Posojilnice in hranilnice, Gospodarskega društva in pošte v letu 1903 ter odprtje Prve kranjske tovarne testenin PEKATETE (Žniderčič-Valenčič) v Bistrici v letu 1899, manjše strojarne pa tudi čebelarske zadruge edine na Kranjskem ob živahni čebelarski dejavnosti Antona Žnideršiča, ko je Bistrica bila pravo čebelarsko središče na Kranjskem.
Z italijansko okupacijo po prvi vojni so mnoge dejavnosti zamrle, mnoge so bile tudi prepovedanje. Raznarodovalna politika novih gospodarjev je imela strašne posledice: potujčevanje slovenskega življa, pregon številnih javnih delavcev pa tudi militarizacija življenja in kraja, ki se je znašel ob sami italijansko- jugoslovanski meji. Bistrica in Trnovo pripade sprva Istrski nato pa Reški provinci (Provincia Fiume). Z novo upravno razdelitvijo italijanske oblasti leta 1927 združijo kraja Ilirsko Bistrico (Bisterza) in Trnovo (Torrenova) v skupno naselje z izmišljenim imenom Villa del Nevoso, odstranijo zadnja slovenska župana (Jože Žnidaršič, Anton Ličan) in ukinejo samostojni županstvi. Villa del Nevoso postane leta 1933 občina in vključuje okoliška naselja. Bližina meje pogojuje tudi izgradnjo številnih vojaških objektov v kraju, pa tudi bivalnih in upravnih. V letu 1933 zgradijo stavbi občine in banke v novobeneškem slogu, ki veljata še danes za najlepši stavbi v kraju. Po požaru tovarne testenin leta 1937 začne na tem mestu delovati tovarna furnirja (Viktor Tomšič), v začetku štiridesetih let začnejo graditi tovarno lesovinskih plošč (Falersa), katere proizvodnja steče že takoj po drugi vojni. Vojni čas je prinesel tudi številne žrtve in rane.Gotovo najbolj tragični dnevi za kraj so bili, 15. december 1941, ko so na Opčinah ustrelili domačina Viktorja Bobka, vodjo odporniške organizacije TIGR na tem področju Primorske; 5. junij 1942, ko so italijanski fašisti po požigu sedmih vasi ob reki Reki na osrednjem trgu v Bistrici obesili dva domačina rodoljuba Jožeta Čeligoja in Jakoba Pecmana; pa 16. oktober 1944, na sam semanji dan, ko so zavezniška letala (verjetno po pomoti) odvrgla osem teških bomb na prometno križišče v Bistrici in povzročili smrt petnajstih nedolžnih žrtev ter veliko materialno škodo. V zaključnih bojih za osvoboditev Ilirske Bistrice so padle številne žrtve,
vendar je bil nalet osvobodilne jugoslovanske vojske 7.maja tako
silovit, da
je 97. nemški elitni korpus s 16.000 vojaki in častniki moral sprejeti brezpogojno predajo. Bil je to dan sreče in nepopisnega veselja domačinov, zato ta dan, slavi kraj svoj krajevni praznični dan. Na te dogodke spominjajo spominska obeležja na Hribu svobode, Titovem trgu v Gubčevi ulici na pokopališču v Trnovem. Z uveljavitvijo Londonskega sporazuma je Ilirska Bistrica 15. septembra 1947 skupaj z večjim delom Slovenske Primorske in Istre pripadla Jugoslaviji in s tem matični Sloveniji. Popravljena je bila krivica storjena tudi našim krajem z Rapallsko pogodbo leta 1920, ki jih je za dolgih 25 let po krivici dodelila kraljevini Italiji. Z letom 1947 postane Ilirska Bistrica mesto in ohrani vključeni obe naselji Trnovo in Ilirsko Bistrico. Število prebivalcev se hitro dviga in se v naslednjih desetletjih približa številu 5000. Ilirska Bistrica doživi takoj po vojni velik gospodarski skok, tako v lesni industriji (Topol, Mikoza, Lesonit), kemični industriji (Tovarna organskih kislin), prevozništvu (Transport), kmetijstvu (Kmetijska zadruga 4. junij), Gozdno gospodarstvo, pomembni delež prevzamejo podjetja, ki imajo v Ilirski Bistrici dislocirane obrate:
Plutal-Grafika, Eta Cerkno, Vezenine Bled itd, ki pretežno zaposlijo prosto žensko delovno silo. Leta 1963 odprejo na Vidmu novo osnovno šolo, ki jo poimenujejo po pesniku rojaku Dragotinu Ketteju. Šola je bila že na samem začetku delovanja premajhna za nad tisoč učencev, kar je narekovalo dvoizmenski pouk ob stalnem pomanjkanju protorov, zato so pristopili h gradnji druge šolske stavbe na vzhodnem delu Ilirske Bistrice. Gradnja je potekala postopno, zato so se tudi učenci selili vanjo postopno od leta 1982 do 1992, ko je bila šola zgrajena v celoti in postala samostojna osnovna šola poimenovana po znamenitem domačinu, gospodarstveniku in čebelarju Antonu Žnideršiču.S prehodom na tržno gospodarstvo v novih, tudi političnih pogojih po osamosvojitvi Republike Slovenije doživi gospodarstvo v Ilirski Bistrici občutno recesijo. Mnoge podjetja prenehajo z delovanjem ali zmanjšajo obseg proizvodnje, računajoč na oživitev gospodarstva. Po rodu iz Ilirske Bistrice so bili mnogi pomembni ljudje: pesnik in jezikoslovec Franc Bilc (1786-1828), Janez Bilc (1839-1909) pesnik, prevajalec in publicist, Bogumil Brinšek (1884-1914), raziskovalec jam, mojster fotografije, planinec, Gabrijel Brinšek (1874-1935) gradbenik in narodni delavec med Slovenci v Argentini, monsignor Josip Ličan (1874-1929) pospeševalec Krekovega zadružništva na Goriškem,
Ivan Benigar (1845-1920) fizik in matematik, pisatelj strokovnih knjig, Louis Beniger (1894-1979) publicist in organizator ameriških Slovencev, Ivan Lah (1881-1938), publicist in prevajalec, France Pavlovec (1897-1959) slikar, Rado Pehaček (1913-1983) narodni heroj ter številni drugi. V Trnovem in Ilirski Bistrici so živeli in delovali tudi mnogi pomembni javni delavci: Fran Gerbič, Jožef Križišnik, Josip Kostanjevec, Ivan Vesel Vesnin, Karel Jamnik, Edvard Bubnič, Jože Beniger, Neža Maurer, Maksa Samsa, Avgust Šuligoj, Stane Kumar in drugi.
Vojko Čeligoj (poslanec Državnega Zbora RS), v Ilirski Bistrici, april 1998
