ŠTEVILKA 10

 UTRINKI PRETEKLOSTI: CERKNIŠKO JEZERO

  
Aleš Kersnik je kot dijak 1. ljubljanske gimnazije leta 1960 napisal elaborat "Problemi Cerkniškega jezera in okolice s posebnim ozirom na turizem". V raziskovalnem delu je pregledal področje Cerkniške doline s stališča gospodarstva, geografije, kulture in umetnosti. V elaboratu je zelo zanimivo predstavil doseženo raven turistične izgradnje in turistični promet na področju Cerkniškega jezera, poleg tega pa pripravil tudi zanimive zaključke. Aleš Kersnik vsekakor še danes nadaljuje z delom - pripravlja se na izdelavo interdisciplinarne študije, s katero bo skušal obnoviti nekatere dele Cerkniškega jezera v taki obliki, kot so nekoč že bili - z obnovitvijo vodotokov ipd.

Leta 1960 je Cerknica razpolagala z več gostinskimi objekti, ki so sicer poslovali uspešno, vendar so nudili premalo ležišč. Problem je bil, da so veliko kapacitet zasedali Cerkničani, ki so bili zaradi stanovanjske stiske nameščeni v gostinske objekte, nekateri objekti so bili potrebni adaptacije, nenazadnje pa tudi gostinska ponudba ni bila več popolna, saj gostinci niso več pripravljali tradicionalne cerkniške hrane. 

Turizem so na področju Cerkniškega jezera spodbujali že pred drugo svetovno vojno, vendar kljub vsemu ni bil nikoli dobro razvit. Kersnik ugotavlja, da se je turizem od leta 1933 do leta 1937 silno povečal (8,6-krat), kar je dokazovalo, da ima Cerknica dobre pogoje za razvijanje turizma, vojna pa je povzročila nazadovanje trenda. Na področju Cerknice so v teh letih prevladovali domači gosti, tuji gosti so bili le občasni obiskovalci. Povprečna doba bivanja domačih turistov v Cerknici je bila 3 dni, tujih pa 5 dni in pol. Cerknica je bila tako pred vojno edini kraj na področju Velike notranjske planote in notranjskega podolja z vidnejšim turizmom. 

Po drugi svetovni vojni je bil opazen silen padec turizma, saj je število s 1462 domačih gostov padlo na 14. Povojna kriza v gospodarstvu je terjala zaprtje nekaterih turističnih objektov v sami Cerknici in njeni okolici. Povprečna doba bivanja je tako padla pri domačih gostih iz treh dni na en dan, prav tako pri tujih, kjer je iz petih dni bivanje v povprečju padlo na en sam dan. Kersnik je ugotavljal porazen položaj turizma v cerkniški dolini, ki pa bi si zaslužil izboljšanje. V svoji študiji je nakazal tudi alternative reševanja krize v turizmu, kot so: izgraditev novih gostinsko turističnih objektov, izselitev Cerkničanov iz obstoječih kapacitet, obnova določenih gostinskih objektov, ponovna uvedba tradicionalnih jedi na turističnih menijih.

Kot zanimivost Kersnik v svoji nalogi omenja tudi dunajskega bogataša Kuppelweiserja, ki je bil znan predvsem po tem, da je iz neurejenih, zanemarjenih in malaričnih otokov uredil svetovno znano letovišče Brioni, kamor so zahajali največji bogataši. Kuppelwieser je želel urediti tudi južni del Cerkniškega jezera, ki je bil le malo naseljen in ki se je odlikoval po naravnih lepotah. Cerkniško jezero naj bi bilo tako kopensko letovišče, medtem ko naj bi bili Brioni morsko. Jezero naj bi služilo kot vmesna postaja, kjer naj bi se potniki v za poletje prijetnem hladu odpočili na poti od Brionov do doma. Otok Goričica (ki je bil včasih brez nasipa) naj bi postal središče vsega letovišča in prav tu je Kuppelwieser želel postaviti velike hotele (v času kneza Windischgraetz je bil tu hotel s 100 zaposlenimi), ostali del pa bi bil dal preurediti v naravni park, ki bi ga povezoval z okoliškimi naravnimi posebnostmi. Otok naj bi bil čudovito izhodišče z mnogimi sprehajalnimi potmi. Cerkniško jezero naj bi bilo namenjeno mondenemu turizmu, visokim in zahtevnim gostom. Briljanten načrt pa so mu pokvarili nezaupljivi kmetje (kljub temu, da si je prizadeval za njihovo izobrazbo), ki mu niso pustili odkupa zemlje in postavitve letovišča, s tem pa je celotna ideja propadla. 

Ula Spindler