ŠTEVILKA 15

        KAM SO ŠLE VSE ROŽICE?

  
Ni treba daleč nazaj v preteklost, da bi si orisali prejšnjo podobo južnih pobočij Snežnika. Ozka dolina, ki jo je Reka redno poplavljala, ni ponujala dovolj prostora za kmetovanje. Zato je človek davno tega izkrčil gozd nad dolino Reke, da bi tam lahko pasel živino in kosil travo; na snežniških pobočjih, imenovanih Gure, so nastali suhi kraški travniki.

Marsikdo se še živo spominja, kako je gnal živino na pašo na bližnja travišča ali tam kosil travo in grabil seno. Kmetje so obkosili vsak kamen, tako da so Gure dajale vtis urejenega parka. Le tu in tam je stalo drevo, ki so ga pustili rasti zaradi sence. Vendar so ogolele planjave odprle pot burji. Dosegala je take hitrosti, da je nekoč s svojo močjo prevrnila celo železniške vagone.

Nič ni bilo lepšega, kot preživeti teden dni na Gurah in v toplih poletnih nočeh prisluhniti pripovedim kmetov, utrujenih od celodnevnega garanja. Pa čudoviti vonj sena z Gur. Ker je veljalo za odlično krmo, navadno ni ostalo dolgo v hlevu, saj se ga je dalo dobro prodati. Furmani so s senom težko naložene parizerje vozili v pristanišče na Reko, kjer so krmo potrebovali na ladjah za prevoz živine.

GORSKI KOSMATINEC(Pulsatilla montana)
Izmed petih vrst kosmatincev, ki uspevajo v Sloveniji, je gorski najbolj primorski. Pogost je na suhih traviščih povsod po primorskem krasu. V času cvetenja nas pritegnejo njegovi nenavadno temno vijolični listi cvetnega odevala, kasneje pa tankodeljeni listi ter peresasti vratovi plodov, ki mu dajejo kuštrav videz. 
(text Boštjan Surina, foto Rihard Baša)

Z razvojem kmetijske tehnike ter predvsem z novim načinom življenja so košenice in pašniki na Gurah povsem spremenili prvotni pomen. Začelo se je tudi načrtno pogozdovanje s črnim borom. V zavetju pred močno burjo ter z opustitvijo košnje in paše se travišča na Gurah zaraščajo. Ob postopnem spreminjanju te kulturne krajine izginjajo tudi naravne vrednote visokokraških suhih travišč, ki se zrcalijo predvsem v rastlinskem in živalskem bogastvu. Težko bo spet oživiti travišča, laže je ohraniti zapise imen orodij in običajev ob košnji na Gurah. Morda bi bilo vseeno pametno iztrgati pozabi vsaj delček tega bogastva. 

Lani ustanovljeno Okoljevarstveno društvo Vez, ki si prizadeva razkriti, razumeti in ohraniti predvsem lokalne naravne vrednote in kulturno dediščino, je z besedo in fotografijo poskusilo predstaviti očarljivo visokokraško cvetano, ki z opuščanjem košnje in paše na Gurah postopoma izginja. Pripravili smo fotografsko razstavo (avtor fotografij: Riharda Baša; avtor teksta in podpisov k fotografijam: Boštjan Surina), ki je bila od 31. januarja do 16. februarja 2002 na ogled v knjižnici Maksa Samse v Ilirski Bistrici. Osemindvajset barvnih fotografij izginjajočih lepot je pritegnilo veliko ljudi in marsikoga so spodbudile k razmisleku. Zdaj se bo razstava selila po osnovnih šolah v občini Ilirska Bistrica (odzvali se bomo tudi na morebitna povabila šol iz drugih občin), ob vsaki bo krajše predavanje. Pripravljamo še internetno predstavitev vseh razstavljenih fotografij in spremnih besedil.
Zaščititi poskušamo tisto, kar se nam zdi dragoceno. Radi bi pokazali, da so Gure zaklad, vreden varovanja in ohranjanja. 

Rihard Baša,
Okoljevarstveno društvo Vez,
Ilirska Bistrica

Okoljevarstveno društvo Vez je junija 2001 ustanovila skupina domačinov, ki jih zanimajo predvsem naravne danosti doline Reke, Brkinov in Snežnika. Člani društva si prizadevajo za preučevanje in varovanje naravnih vrednot in kulturne dediščine z raziskavami in okoljevarstvenimi aktivnostmi. Nadaljnje informacije o društvu lahko dobite preko elektronske pošte bostjan@zrc-sazu.si.