Kulturna krajina se je izoblikovala skozi dolgo časovno obdobje z medsebojnim učinkovanjem narave in človeka. Eden glavnih oblikovalcev kulturne krajine je bilo in ostaja kmetijstvo. Zaradi različne primernosti tal za obdelavo je bil vaški prostor s poljsko delitvijo razdeljen na več delov, poimenovanih z lastnimi imeni - ledinskimi imeni. Ledinska imena so pogosto označevala lastnosti prostora, v katerem se nahajajo. Prvič so bila prikazana na kartah franciscejskega katastra in so se ohranila do današnjih dni kljub temu, da posamezne ledinske enote ne izkazujejo več lastnosti, po katerih so bile poimenovane.
Razdelitev vaškega prostora na ledinske enote izhaja iz trajnih kolektivnih predstav o naravni delitvi prostora. Meje med posameznimi ledinskimi enotami pogosto potekajo po naravnih ločnicah, kot so vznožja, vrhovi in grebeni, povprečni vodostaj. Tako so v ledinskih enotah izražene temeljne značilnosti naravnega prostora in vsi človekovi posegi, nastali v želji, da bi izboljšal te lastnosti.
To velja tudi za območje katastrske občine Palčje, v kateri sem analizirala ledinske enote. Čeprav se je raba prostora predvsem v zadnjih petdesetih letih precej spremenila, so v rabi še vedno ista ledinska imena, kot so prikazana že na franciscejskem katastru. Naj jih za primer naštejem nekaj: Pod Hribom, Solne, na Zgoni, Dolgi Hrib, na Kraseh, na Krištanci...
Kljub temu, da se poimenovanja z ledinskimi imeni ohranjajo, se lastnosti kmetijskega prostora izgubljajo. Delež kmetijskih površin se je zaradi zaraščanja z gozdom in grmišči v obdobju po drugi svetovni vojni prepolovil. Nekdaj orne njive so danes le še travniki, omejki med njimi pa so vedno bolj zaraščeni.
Procesa spreminjanja krajin ni mogoče preprečiti ali zaustaviti, saj je krajina sama proces, nenehno podvržen vplivom tako narave kot človeka. S premišljenim poseganjem vanjo pa lahko zagotovimo, da se bo razvijala še naprej in nam bo tudi v prihodnosti služila kot prijeten bivalni prostor.
Nadja Penko,
Palčje