ŠTEVILKA 17

        UNŠKA KOLIŠEVKA

  
Tokrat smo prejeli dva odziva na temo Unške koliševke oziroma prispevka, ki je bil objavljen v 14. številki biltena.

ODZIV NAČELNIKA ALPINISTIČNEGA ODSEKA KRANJ

Nemalo sem bil presenečen, ko sem v 14. številki biltena Parka Snežnik prebral o samovolji plezalcev iz Alpinističnega odseka Kranj. Uredili naj bi namreč plezališče v Unški koliševki. Po krajšem poizvedovanju sem ugotovil, da je šlo le za enega plezalca iz našega Odseka. Dejanje smo obravnavali in ga obsodili kot nesprejemljivega. Izgovarjanje na nevednost ni opravičilo za poškodovanje z občinskim odlokom razglašenega naravnega spomenika in uničevanje zavarovane vrste. Problem plezališč se danes pojavlja po celi Sloveniji. Želja po ureditvi novih plezališč je pri športnih plezalcih zelo močna, po drugi strani pa so nekatere lokacije že obstoječih sporne. Zato mora Komisija za športno plezanje pri Planinski zvezi Slovenije v bodoče izvesti registracijo (pridobitev ustreznih soglasij) vseh plezališč v Sloveniji, s čimer se bo uredilo stanje na tem področju.

Miha Marenče ml.
Načelnik Alpinističnega odseka Kranj

UNŠKO KOLIŠEVKO OGROŽA NEINFORMIRANOST OBISKOVALCEV

V 14. številki biltena smo v članku z naslovom "Samovolja prostih plezalcev ogroža Unško koliševko", lahko prebrali o škodi, ki so jo v koliševki pri urejanju plezališča naredili prosti plezalci. Članek se izteče le v en sklep: da sta za škodo kriva samovolja in neprimeren odnos plezalcev do narave. Primer se je ob preverjanju izkazal za precej bolj kompleksnega, zato ga predstavimo še enkrat, saj poleg izredne poučnosti napeljuje tudi k povsem drugačnim sklepom.

V članku zapisana trditev, da plezalci niso poskusili pridobiti soglasja pristojnih služb in lastnika zemljišča, ne drži (citat izjave plezalcev): "V skladu z bontonom pri ustvarjanju plezališč smo se oglasili v naselju Planina in se pogovorili s predstavnikom, ki nam je zatrdil, da je zemlja občinska, je bila divje smetišče in da ga veseli, da mladina počne kaj koristnega ter naj kar nadaljujemo. Isto nam je rekel tudi lastnik zemljišča ob robu stene." Kot vidimo, so za dovoljenje v nevednosti in neinformiranosti zaprosili napačne ljudi ter ga od njih tudi dobili. Ne smemo prezreti, da jih je potem, ko so dovoljenje že "imeli", k napačnim odločitvam napeljevala tudi izredna predhodna onesnaženost koliševke. Sami je po lastnih besedah niso povečevali, kot jim je bilo očitano, pač pa so smeti pri urejanju plezališča iz nje celo odnašali. Ker so glavni očitani dejanji - podiranje dreves ob steni in odkopavanje grušča - z obžalovanjem priznali, nimamo razloga, da jim ne bi verjeli.

Dejstva jasno kažejo, da je šlo v tem primeru za splet večih dejavnikov, med katerimi najbolj izstopa neinformiranost obiskovalcev (in kar je celo še bolj zaskrbljujoče, celo domačinov v bližnji Planini) o posebnostih in pravno-varstvenem statusu območja. Če bi na robu Unške koliševke stala le ena informativna tabla, s katero bi pristojne službe obiskovalcem sporočale, da gre za leta 1984 razglašeno naravno znamenitost, bi plezalci prav gotovo namesto v Planini povprašali za soglasje na pravem naslovu in do ogrožanja živega sveta v Unški koliševki najverjetneje sploh ne bi prišlo. Svojo napako in prekrške so plačali s kaznijo. Upajmo, da se bodo na primeru kaj naučili tudi v pristojnih službah, iz članka tega namreč ni bilo zaznati.

Tomaž Ovčak