ŠTEVILKA 2

 KMETIJSTVO: Slovensko kmetijstvo

  
O nujnosti prenove kmetijske politike ne govorijo le domače študije, analize in raziskave, ampak tudi mnenja tujih ustanov (Evropska komisija, FAO). Prvi pomemben dokument na začrtani poti prenove je bila Strategija slovenskega kmetijstva (sprejeta v parlamentu 1993), ki podaja temelj za začetek prenove.

V veliki meri vse nove usmeritve in spoznanja opredeljuje Reforma kmetijske politike (sprejeta v vladi 22. oktobra 1998). Temeljne usmeritve reforme so podane v štirih stebrih:

I. steber: sproščanje tržno-cenovne zaščite. Nižje cene bodo prispevale k znižanju inflacije, razbremenile bodo socialno šibke, omogočile prestrukturiranje živilsko-predelovalne industrije ter obenem preusmerile kmetijstvo na proračunsko stran podpor. Tako se bo liberalizirala zunanjetrgovinska zaščita, ohranila pa se bo (in prilagodila) paritetna dohodkovna raven (skupaj z drugim stebrom). Politika zaščit se ohranja tudi v bodoče, njena vloga pa bo postopno vedno manjša. Slovenija bo odpirala kmetijske trge zaradi sprejetih trgovinskih obveznosti (WTO, CEFTA, EU, bilateralni sporazumi o prosti trgovini) in zaradi vodenja makroekonomske politike.

II. steber: uvedba proizvodno nevezanih neposrednih plačil z okoljevarstveno dimenzijo (eko 0, eko 1, eko 2, eko 3). Plačila imajo oznako eko, kar poudarja njihovo tržno nevtralnost in preusmeritev kmetijske politike k okolju prijaznemu kmetovanju. Posamezna plačila imajo različne funkcije in namene. Posamezni pridelovalec lahko kombinira in sešteva plačila.

III. steber: posodobitev kmetijstva in živilstva. Slovensko kmetijstvo je potrebno usposobiti pred vstopom v EU. Novega razvojnega ciklusa ni potrebno zagnati le na kmetijah in v kmetijskih podjetjih, ampak tudi v živilsko-predelovalni industriji. Nekatera strukturna neskladja (neugodna posestna struktura) dolgoročno zavirajo nastanek učinkovitejših kmetij. Kmetje so tudi preslabo tržno povezani in organizirani. Močneje in bolj ciljno usmerjeno kot doslej velja podpreti zlasti prestrukturiranje proizvodnje in predelave, povečanje učinkovitosti in konkurenčnosti, izboljšanje zemljiške in posestne strukture, razvoj dopolnilnih dejavnosti in spodbujanje predaje posesti mladim kmetom, učinkovitejšo tržno organiziranost in delovanje, razvoj učinkovitih zadružnih oblik proizvodnega in tržnega povezovanja.

IV. steber: razvoj podeželja. Iz sedanjih projektov CRPOV je treba razviti evropsko primerljive programe celostnega razvoja. Izvesti širitev in združevanje sedanjih programov, jih izvajati ter vključiti v splošni koncept regionalne politike (po dosedanji predlogi tez za Strategijo regionalnega razvoja) ter poenotiti koncept s politiko strukturnih skladov; pričeti s pilotskimi projekti; sofinancirati projekte s strani občine, države in mednarodne skupnosti (Evropska unija in skladi držav članic).

Predlagani koncept reforme v letu 1998 je bil dobra podlaga za pripravo Nacionalnega programa razvoja kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva 2000-2002 kot sektorskega razvojnega načrta. Za naravovarstvo je najpomembnejši II. steber reforme, k skupnim rezultatom pa lahko pomembno pripomore tudi uresničevanje IV. stebra. Izkušnje iz projektov razvoja podeželja v praksi že uspešno povezujejo naravovarstvo in kmetijstvo.

Janja Kokolj Prošek,
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

(Viri: Program reforme kmetijske politike, Ljubljana 1998; Nacionalni program razvoja kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva 2000-2002, Ljubljana 1999)