ŠTEVILKA 3

 NARAVA GOVORI: Travišča in regijski park

 
Razširjeno, a zmotno je prepričanje, da je edini cilj varstva narave zagotavljati naravni razvoj in omejiti ali preprečiti vse človekove dejavnosti. To je smiselno edino na dovolj velikih, čim bolj nedotaknjenih, neposeljenih ali redko poseljenih površinah (npr. svet nad gozdno mejo). Takšne predele ohranjamo znotraj osrednjih območjih narodnih parkov ali v naravnih rezervatih. 

Pravi izziv za naravovarstvenike pa je ohranjati vrednote ekosistemov, ki jih je človek s svojo dejavnostjo sicer preoblikoval, vendar jih zaradi rastlinskih in živalskih vrst ali estetskih razlogov oceni kot vrednoto. Pomislimo na primer na narcisne travnike v Karavankah! Narcisne poljane so posledica košnje in le na ta način jih lahko ohranimo. Pri tem pa navadno niti ne pomislimo, da pravzaprav moramo kljubovati naravi, če hočemo obdržati sliko, ki nam je všeč. 

Podobno velja tudi za suha travišča, ki so dokaj pogosta na območju predlaganega regijskega parka. Naravnih je le malo, verjetno kot taka lahko štejemo le tista nad pasom ruševja na Snežniku. Vse travne površine, ki so niže, pa pogojujeta košnja in paša. Zaradi opuščanja rabe se travišča hitro zaraščajo, s tem pa izginjajo značilne travniške rastline, kot so na primer zdravilni in zavarovani rumeni bratinski svišč ali košutnik (Gentiana lutea subsp. symphyandra), zanimiva trava bodalica (Stipa pennata), kranjska lilija ali zlato jabolko (Lilium carniolicum) - če naštejem le nekaj najbolj znanih. Značilne vrste lahko izginejo tudi, če travišča redno gnojimo ali če prostor pozidamo. 

Suha travišča na apnencu sodijo po različnih merilih, mednarodnih dogovorih (npr. Bernska konvencija) in predpisih (evropska zakonodaja) med tiste tipe življenjskih prostorov (habitatni tipi), ki jim je treba posvetiti posebno pozornost in upoštevati pri načrtih za ohranjanje. Na voljo so predvsem tri možnosti:

1. Na območjih, kjer se raba opušča, plačevati košnjo - ne glede na to, ali seno kdo potrebuje ali ne. Jasno je, da je takšna rešitev smiselna le za majhne površine, vredne posebne pozornosti, in je uspešna tako dolgo, dokler traja interes in z njim povezana finančna sredstva.

2. Druga možnost je iskanje za domačine ekonomsko sprejemljivega načina rabe travišč. V poštev pride spodbujanje paše in košnje, kar pa je povezano s tržnimi zakonitostmi glede živine. Osnovno vprašanje je, na kakšen način zagotoviti primerno ceno in trg za živino ter proizvode, pridelane v ekstenzivnih razmerah. Poznamo kar nekaj primerov, ko so uspeli znotraj zavarovanih območij tržiti pridelane izdelke pod posebno blagovno znamko in seveda tudi ceno. Tudi transportni stroški so bistveno nižji, ko zadeve stečejo. Preko tega se zagotovi tudi tržišče, možnosti za pridobitev investicijskih sredstev ali nadomestil za izpad dohodka pa so sorazmerno velike. Sprejemljive so tudi modernejše tehnologije (npr. strojna košnja), ne pa prekomerna uporaba mineralnih gnojil in kemičnih sredstev. Vzpostavljanje takšnega sistema ni preprosto in zahteva močno sodelovanje med kmetijci, naravovarstveniki in seveda domačini, mnogo pogovorov, medsebojnega zaupanja, žal pa tudi precej birokracije. Gotovo pa je vse to lažje izpeljati znotraj predlaganega ali zavarovanega območja kot zunaj njega.

3. Tretja možnost pa je prepuščanje opuščenih travišč naravnemu razvoju. S stališča varstva narave je tudi ta možnost sprejemljiva, čeprav na prvi pogled kaže, da se zmanjša biotska pestrost in nekatere vrste izginejo. To se zgodi le na videz, saj moramo naravne ekosisteme dojemati tudi v daljšem časovnem obdobju, ko so posamezne stopnje zgolj epizode v dogajanju in se na ta ali oni način pojavljajo. Seveda je to možno le, če so območja dovolj obsežna.

Končno preostane še možnost, o kateri naravovarstveniki najmanj radi razmišljamo - travišča lahko uporabimo za nekaj tretjega: odlagališče odpadkov, strnjeno naselje, avtocesto ali dirkališče za formulo 1... V teh primerih so travišča izgubljena.

Peter Skoberne,
Uprava RS za varstvo narave