ŠTEVILKA 4-5

 NARAVA GOVORI: Zimsko spanje, trstišča na Cerkniškem jezeru

  
ZIMSKO SPANJE 

Ko hrane primanjkuje ali je ni, živali preživijo na različne načine. Nekatere se selijo na stotine kilometrov daleč, druge si naredijo zaloge hrane ali pa se pogreznejo v zimski spanec. Med zimskim spanjem nastanejo številne fiziološke spremembe, ki omogočajo padec telesne temperature živali in preživljanje s telesnimi zalogami. Zimsko spanje terjajo razmere v okolju in ne značilnost živalske vrste. Rjavoprsi ježi, ki so jih na Novo Zelandijo zanesli iz Evrope, v toplejših predelih sploh ne spijo. 

Živali si za obdobje, ko bo primanjkovalo hrane, poiščejo primerno bivališče, kjer so temperature celo zimo bolj ali manj stalne: kraško podzemlje, rovi pod koreninami velikih dreves, drevesna dupla, rudniki, zapuščena bivališča ljudi. Netopirji potrebujejo tudi ustrezno zračno vlažnost prostora, ki mora biti več kot 90-odstotna, da preprečijo prevelike izgube vlage ob izhlapevanju. V suhem prostoru bi se morali pogosteje prebujati iz zimskega spanja, da se odžejajo.

Energijo za zimsko spanje si živali naberejo v poletnem in jesenskem času. Tako lahko ježi poleti maso svojega telesa skoraj podvojijo na račun podkožnega maščevja, netopirjem pa se telesna teža poveča za tretjino. Poleg uskladiščene energije so maščobe tudi izolacijska plast. Uspešnost prezimovanja polha je verjetno odvisna od plodnosti hrasta, bukve in gabra. Na račun želoda, žira in oreškov gabra si polhi naberejo zadostno količino podkožne tolšče.

Telesna temperatura živali se v času hibernacije zniža, posledica pa so manjše energetske potrebe. Telesna temperatura ježev pade skoraj na temperaturo zraka v prezimovališču, notranja telesna temperatura nekaterih hibernirajočih netopirjev pa nekoliko pod nič stopinj Celzija. Zanimivo je zimsko spanje medveda. Njegova telesna temperatura se zniža le za dve stopinji Celzija, opazno se upočasni srčni utrip. Pozimi medved ne pije in se ne hrani. Ker se tudi ne iztreblja, se mu v telesu kopičijo strupeni produkti presnove, zlasti sečnina. Dušika, ki je vezan v sečnino, ne izločajo s sečem, temveč se vgrajuje v beljakovine, ki se odlagajo v sokrvici. Pri zimskem spanju medvedov gre torej za posebno obliko stradanja z možnostjo nevtraliziranja strupenih produktov presnove. V zimskem času samice celo kotijo mladiče. Mladiči so ob rojstvu tako majhni (komaj en odstotek materine telesne mase), da sami ne morejo uravnavati telesne temperature. Medvedka zimo preživi v brlogu z mladiči, da jih ves čas greje in hrani.

Med živali, ki ne spijo pravega zimskega spanja, spadata tudi jazbec in veverica. Jazbec pozimi večinoma miruje v jazbini, brlog lahko zapusti tudi v globokem snegu in hudem mrazu. Tudi drugi hibernatorji ne "spijo" neprestano, ampak se periodično prebudijo, na primer enkrat na dva tedna. Budni ostanejo dan ali dva, nato pa nadaljujejo zimsko spanje. Živali se pogosteje prebujajo v drugi polovici zime. Zaloga energije, ki si jo naberejo v obliki maščob, med dolgim zimskim spanjem omogoča, da telo "teče v praznem teku" in zagotovi potreben dvig telesne temperature v času, ko se žival prebuja.

Mateja Blažič, Uprava RS za varstvo narave

TRSTIŠČA NA CERKNIŠKEM JEZERU

Cerkniško jezero je edinstveno tako v slovenskem kot tudi v svetovnem merilu. Ta ekosistem pa ni le posebnost, pomembna je tudi njegova vloga v pokrajini in nenazadnje neposredno vpliva tudi na naše življenje. K temu v veliki meri prispevajo trstišča, ki prekrivajo večji del jezerske površine. Trst (Phragmites australis) je kozmopolit med rastlinami. Zato ga najdemo v najrazličnejšh okoljih, uspešen pa je tudi v spremenljivem okolju Cerkniškega jezera. 

Sredi tako pestre pokrajine, kot je slovenska, igrajo trstišča zelo pomembno vlogo. So oaza, kjer se zadržujejo in ustavljajo številne živali, predvsem ptice. V zavetju cerkniških trstišč najde med gnezdenjem zatočišče in hrano več kot 50 vrst ptic. Nekatere med njimi iz podobnih habitatov v Evropi že izginevajo. 

Trstišča pa niso vitalnega pomena le za živali. Predstavljajo zadrževalnik vode v pokrajini in tako vplivajo na lokalno klimo. Rastline črpajo vodo in jo nato kontrolirano oddajajo preko listnih rež. Ker so v sušnem obdobju bolj varčne kot takrat, ko je vode v izobilju, uravnavajo vodne zaloge. 

Trstišča tudi ščitijo vodo pred onesnaženjem. Vode, ki pritečejo v Cerkniško jezero z neposrednega zaledja ter z Bloške planote in Loške doline, so obremenjene s hranili, mikroorganizmi in različnimi delci. V trstiščih se količina vseh teh bremen močno zmanjša, saj delujejo kot ponor in filter. Cerkniška trstišča so pri tem še mnogo bolj učinkovita kot trstišča drugod po svetu. Zakaj je tako? Trstišča na Cerkniškem jezeru so podvržena presihanju: del leta so poplavljena, občasno pa voda odteče in trstišča se znajdejo na suhem. V suhem obdobju se v trstiščih nakopičene strupene snovi, ki nastanejo kot posledica pomanjkanja kisika ali pa jih prinesejo pritoki v trstišče, razgradijo in trstišče ostaja zdravo. Prednosti trsta smo začeli izkoriščati tako, da za čiščenje odpadnih voda uporabljamo naravne in zgrajene trstične grede. 

Kljub pomembni vlogi trstišč v pokrajini pa smo danes priče propadanju trstišč v Evropi. Znanstveniki si močno prizadevajo, da bi odkrili vzroke. V okviru evropskega projekta o vzrokih propadanja trstišč je bilo ugotovljeno, da je glavni vzrok pospešena evtrofikacija - organske snovi se kopičijo, zaradi pomanjkanja kisika pa se sproščajo strupene snovi. Prav zaradi narave ekosistema na Cerkniškem jezeru ni tako, saj izmenjava suhih in mokrih obdobij pospešuje mineralizacijo. Velika biodiverziteta ekosistema priča o tem, da so sestoji trsta še vitalni. Zato ostajajo trstišča na Cerkniškem jezeru pomembno zatočišče in blažilni sistem, ki bo deloval vse dotlej, dokler njegovo delovanje ne bo moteno.

Dr. Alenka Gaberščik, Nacionalni inštitut za biologijo in Oddelek za biologijo, BF, Univerza v Ljubljani