ŠTEVILKA 7

 VODE: Varovanje vodnega bogastva Snežniške planote

  
Snežniška planota pripada hidrološkemu tipu globokega raztočnega krasa in predstavlja najpomembnejše vodooskrbno ter hkrati vodovarstveno območje v občini Ilirska Bistrica, saj zbira padavinsko vodo za zajetja Bistrica, Podstenjšek, vrtini K-1 in K-3 (Knežak) ter več manjših lokalnih zajetij v Podgori in nad Knežakom. Njen jugovzhodni del se odmaka v porečje Riječine (Hrvaška), severovzhodni predeli pripadajo porečju Pivke in Cerkniškega jezera ter s tem črnomorskemu povodju, zahodni predeli pa napajajo kraške izvire, ki so sestavni del porečja Reke. Med njimi je najpomembnejši kraški izvir Bistrica, ki s pitno vodo poleg večine prebivalcev občine Ilirska Bistrica oskrbuje še dokaj veliko območje na sosednjem Hrvaškem ter majhen del občine Hrpelje-Kozina. 

Kraški vodonosni sistemi so pokrajinsko izredno občutljivi, saj je filtracija skozi tanko kraško prst ter v dobro razpokani in s kanali prepredeni notranjosti neučinkovita, hitro pronicanje v podzemlje pa zmanjšuje možnost izhlapevanja ter povzroča hitro širjenje onesnaževanja (škodljive snovi, bakterije in virusi) proti izvirom oziroma zajetjem pitne vode. Zato mora biti varovanje kraških vodonosnikov temeljna naloga, če hočemo zagotavljati kakovostno in količinsko zadostno oskrbo s pitno vodo na območju parka in na njegovem obrobju. 

Zdravstveno ustrezno oskrbo s pitno vodo je smiselno zagotavljati s pomočjo preventivnih zaščitnih ukrepov, saj so dolgoročno tudi ekonomsko sprejemljivejši kot dragi in zaradi specifičnih hidroloških značilnosti kraških vodonosnikov skorajda neizvedljivi sanacijski ukrepi onesnažene pitne vode. Vodni viri v občini Ilirska Bistrica so sicer zavarovani z občinskim odlokom, vendar vodovarstveni pasovi, ki jih predvideva omenjeni odlok, niso primerno določeni. Tudi nov odlok o zavarovanju je izdelan na podlagi starejše metodologije, zato je treba zaščitne ukrepe, določbe, dovoljene in nedovoljene dejavnosti v zaledju virov prilagoditi novejšim metodologijam o zaščiti kraške talne vode, obseg posameznih vodovarstvenih con zaščite pa sproti prilagajati novim ugotovitvam o hitrosti pretakanja kraške vode v njihovem zaledju.

Zaradi upoštevanja dejstva, da se pri varovanju pitne vode srečujemo tako s časovno kot stroškovno komponento, ter ugotovitve, da so nekateri viri pitne vode za oskrbo prebivalstva pomembnejši od drugih, je smiselno vodnim virom temu primerno določiti vrstni red zavarovanja, preventivne in sanacijske ukrepe pa časovno uvrstiti glede na nujnost izvedbe. 

Gregor Kovačič, Ilirska Bistrica