ŠTEVILKA 8

 KMETIJSTVO: Kaj lahko pričakujemo od reje avtohtonih pasem

  
Kaj lahko pričakujemo od reje avtohtonih pasem domačih živali na področju parka?

Pretežni del kmetijstva na območju predvidenega Regijskega parka Snežnik temelji na travništvu in pašništvu. Zemljišč z veliko proizvodno sposobnostjo je tu malo, celotno območje sodi med območja z omejenimi možnostmi za kmetovanje. V skladu s takšnimi pogoji za intenzivno kmetijstvo in parkovnim varstvom naravnih in kulturno-tradicionalnih virov bo park podpiral rejo avtohtonih, pa tudi določenih drugih, naravnemu okolju prilagojenih pasem domačih živali. V prvi vrsti omenimo lipicanskega konja in ovco istrsko pramenko, ki sta na območje pivškega in postojnskega zgodovinsko vezani. Bloški vol zaenkrat ni priznan kot ohranjena slovenska avtohtona pasma goveda. Ostale ohranjene slovenske avtohtone pasme (v mislih imam le pašne vrste) v preteklosti na območju parka niso bile posebej značilne. Kljub temu kaže med njimi podpreti vse tiste, za katere obstaja rejski interes in izkazujejo zadovoljivo stopnjo prilagojenosti na naravne danosti v parku. Enako mora veljati tudi za tuje manj zahtevne pasme, če za določeno rejsko usmeritev (denimo mesno usmerjeno govedorejo) med slovenskimi avtohtonimi pasmami ni primerne.

Pri podpiranju reje določene pasme pa ne moremo upoštevati zgolj naravovarstvenega vidika in vidika varstva kulturno-tradicionalnih prvin. Zelo pomembno je, da pri izbiri pasme, katere rejo želimo podpreti in širše uveljaviti, upoštevamo tudi vidik trženja proizvodov, ki jih nameravamo z rejo izbrane pasme pridobiti. Skratka, dobro moramo vedeti kaj, v kakšnem obsegu, na kakšen način ter s kakšnimi vlaganji bomo tržili. Organizirano pridobivanje in trženje posebnih in lokalno značilnih kmetijsko-živilskih proizvodov lahko, tako kot pasma sama, občutno doprinese k promociji in razpoznavnosti parka. Zlasti v primeru predelave je pomembno medsebojno povezovanje rejcev. Ko torej načrtujemo podporo reje določene pasme, moramo hkrati tudi načrtovati in vedeti, kako bomo z rejo te pasme doprinesli k dohodkovnemu položaju rejcev in gospodarskemu razvoju na območju parka. 

Skromnost in prilagojenost avtohtonih in drugih manj razširjenih pasem na sonaravne rejske razmere lahko torej omogoča ekstenzivno (trajnostno) kmetovanje in gospodarno varstvo biotske raznovrstnosti kmetijskih površin. Toliko bolj gospodarno, kolikor bolj bomo znali tržiti proizvode in storitve, ki izhajajo iz reje takšnih pasem. Številni primeri iz tujine dokazujejo, da je prav z ekstenzivno rejo lokalnih (manj poznanih, tradicionalnih) pasem mogoče doseči učinkovito tržno in cenovno razlikovanje pridobljenih kmetijsko-živilskih proizvodov ali storitev. Gotovo je to lažje, če gre za območja, kot so parki, ki razpolagajo s posebnim pravno-upravnim statusom in številnimi zanimivostmi za obiskovalce. V sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in državo bo morala pri vsem tem igrati pomembno promocijsko in organizacijsko vlogo uprava parka. Na državni ravni bo v prihodnje mogoče pridobiti sredstva iz ukrepa Slovenskega kmetijsko okoljskega programa (SKOP) namenjenega reji in ohranjanju avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali. Višine izplačil vseh ukrepov SKOP (tudi ukrep za avtohtone, tradicionalne pasme), ki niso posebej namenjeni varovanju zavarovanih območij, so v letošnjem letu za regijske parke 15 odstotkov višje.

Posebej moramo poudariti še, da so avtohtone pasme skupaj z njim namenjenimi in prilagojenimi objekti del naše naravne oziroma kulturne dediščine, ki bi jo morali prednostno ohranjati prav v parkih. 

Aleš Praček